Razstava
Pri 3D digitalizaciji je treba upoštevati veliko dejavnikov, saj za 3D projekte ni mednarodno priznanih standardov ali smernic.
Prvič, katere predmete bi bilo dobro digitalizirati v 3D obliki? Razstava vključuje modele zelo majhnih predmetov in območja večjih razsežnosti.
Ta posoda iz Zamore, imenovana Bote de Zamora, je del zbirke Narodnega arheološkega muzeja v Madridu v Španiji.
Naročil jo je kordovski kalif al-Hakam II kot darilo za svojo ljubljeno Subh, ki je bila v omajadski Kordovi zelo vplivna ženska. Posoda je bila namenjena shranjevanju daril, kot so začimbe, nakit, parfumi ali fine tkanine.
Izdelana je bil leta 964 iz slonovine. V višino meri nekaj več kot 17 centimetrov, v širino pa 11 centimetrov. Na njej so podrobno in natančno izrezljane rastline, cvetovi, živali in ptice ter napis. To je primer prenosa elementov, motivov in razkošja z Vzhoda v zahodni svet prek pokrajine Al Andaluz, znane kot Mavrska Iberija.
S 3D modelom si lahko natančno ogledate te čudovite okraske.
Še en predmet podobne oblike, vendar po premeru 100-krat večji od Bote de Zamora, je rotunda sv. Marjete Antiohijske v Šiveticah na Slovaškem.
To je pozno romanska opečna stavba iz začetka 13. stoletja z notranjim premerom 11 metrov. V 18. stoletju so stavbi dodali zvonik z vhodnimi vrati. Je ena največjih krožnih romanskih struktur v srednji Evropi in eden najpomembnejših spomenikov tega obdobja na Slovaškem.
S 3D modelom si lahko od blizu ogledate rotundo, opeko, ki jo je načel zob časa, in celo rože, položene na nagrobnike okoli nje.
Zakaj je 3D digitalizacija pomembna za območja kulturne dediščine?
Po odločitvi, kaj digitalizirati, je treba upoštevati še veliko drugih dejavnikov. Katero opremo je dobro uporabiti za digitalizacijo? Kje se nahaja posamezno območje ali predmet, ki bi ga bilo treba skenirati? Kakšni so svetlobni pogoji? Kako zajeti teksturo materialov?
Zaradi teh in mnogih drugih razlogov je potreben čas, da se fizični predmet ali zgradba pretvori v 3D model, zato je v Evropi stopnja 3D digitalizacije take dediščine trenutno precej nizka. Sodelovanje v akciji Twin it! predstavlja pomemben korak.
Za primer vzemimo narodno palačo v Mafri na Portugalskem. Nahaja se približno 30 kilometrov severozahodno od Lizbone. Leta 1711 jo je dal zgraditi kralj Ivan V, vključuje pa kraljevo palačo, baziliko, samostan, vrt in rezervat za divjad.
Čeprav je od leta 2019 na Unescovem seznamu svetovne dediščine, narodna palača v Mafri do zdaj ni bila digitalizirana v 3D obliki.
Drugo območje, ki bo zdaj prvič zajeto v digitalni obliki, je trdnjava (začasna utrdba) z ločenim branikom v mestu Louvigny v Luksemburgu. Pod mestom je veliko podzemnih predorov, od katerih jih je nekaj mogoče videti v 3D modelu.
To območje je bilo del utrdb mesta, zgrajenih med letoma 1672–1673. Ime je dobilo po generalu španske habsburške vojske Louvignyju, ki je zaradi evropskih vojn Ludvika XIV. utrdil mestno obrambo.
Trdnjava je bila po Londonskem sporazumu iz leta 1867, s katerim sta bili določeni nevtralnost Luksemburga in rušenje trdnjave, leta 1869 porušena.
Na istem mestu danes stoji vila Louvigny iz 20. stoletja z velikim avditorijem. Odprta je bila 18. maja 1953 ter je namenjena koncertom in kot prostor za vaje za simfonični orkester Radia Luksemburg/RTL (ustanovljenega leta 1933). V vili Louvigny je bil nekdaj sedež radiotelevizijske organizacije Société luxembourgeoise de radio et de télévision, v 60. letih prejšnjega stoletja pa so v njej dvakrat gostili tekmovanje Pesem Evrovizije.
Pokrajina okoli vile Louvigny je občinski park, ki je odprt za javnost. Zdaj lahko notranjost velikega avditorija raziščete tudi v 3D obliki.
Kako lahko 3D digitalizacija pomaga ohranjati kulturno dediščino?
3D modeli zainteresiranim obiskovalcem in predanim strokovnjakom za raziskave omogočajo interaktivno in podrobno raziskovanje predmetov in območij, ne da bi morali pri tem zapustiti svoj delovni prostor in ne da bi povzročili škodo, ki nastane tudi ob še tako skrbnem raziskovanju v živo.
Strokovnjakom za kulturno dediščino 3D različice občutljivih območij in predmetov omogočajo spremljanje stanja teh območij in predmetov ter prednostno določanje potrebnih popravil na njih.
Če se zgodi najhujše in se del dediščine izgubi ali uniči, lahko strokovnjaki za raziskave in strokovnjaki iz panoge, kot so inženirji, uporabijo 3D vsebino za njegovo rekonstrukcijo.
Ostanki gradu Momjan v istoimenskem mestu Momjan v severni Istri na Hrvaškem ležijo na osamelem skalnem grebenu, ki ga z vseh strani obdajajo strme in globoke pečine.
Danes je grad v ruševinah. Ohranjen je samo kvadratni stolp, nekaj obodnih zidov in ostanki sistema dvižnega mostu, ki so ga nekoč uporabljali za dostop do gradu.
Najzgodnejša znana poročila o gradu segajo v leto 1230. V tridesetih letih 19. stoletja je bil opuščen in njegovo stanje se je kmalu poslabšalo. V 100 letih so od te veličastne zgradbe ostali le posamezni deli ruševin.
3D model je velik prispevek k raziskovanju srednjeveških utrdb in nam pomaga razumeti, kako so se uporabljali in arhitekturno razvijali podobni kompleksi v Istri in na širšem območju.
Les kot gradbeni material pogosto ne preživi več stoletij. Ta lesena stavba iz 18. stoletja je bila del posestva Arvistava v litvanskem mestecu Rumšiškės. Je edina takšna ohranjena stavba v Litvi, dragocen primer litvanske lesene arhitekture iz baročnega obdobja. Stavba je bila uničena in prenovljena, zdaj pa je njena replika na voljo v 3D obliki, da se ohrani za prihodnje generacije.
Stavba ima okrašeno streho z oblikovanim vogalom. Njena glavna fasada je podprta s šestimi lesenimi stebri. Zunanje stene so obložene z navpičnimi deskami in pobarvane z rumeno. Stavba predstavlja preplet med tradicionalno gradnjo in plemiško arhitekturo v Litvi.
V 80. letih prejšnjega stoletja je bila stavba podarjena litvanskemu etnografskemu muzeju. Takrat je bila stavba popolnoma uničena, del nje so celo uporabljali za prašičerejo. Leta 1987 so jo razstavili in prepeljali v muzej, kjer so jo shranili in končno leta 2010 obnovili.
Citadela, ki se nahaja na otoku Gozo v malteškem arhipelagu, je še širše območje z bogato zgodovino, ki sega v bronasto dobo. Več stoletij je bilo to območje pomembno za Feničane, Rimljane, Bizantince, Arabce, Normane, Otomane, Francoze in Britance. Ohranjene zgradbe imajo velik arhitekturni pomen in predstavljajo različne arhitekturne sloge, značilne za obdobje od srednjega veka do začetka 20. stoletja.
Zaradi njegove lege na naravnem hribu je bilo to območje več stoletij utrdba, okoli katere se je razvilo mesto. Leta 1868 je bilo spremenjeno v vojaško območje.
Zaradi večstoletnega opustošenja in plenjenja kamnitega materiala je citadela danes v ruševinah, kar potrjuje njeno zgodovino kot zelo poseljeno utrdbeno mesto. 3D rekonstrukcija otoka Gozo današnjim obiskovalcem omogoča, da razumejo njegovo veličino in zgodovinski pomen.
Kako se lahko s 3D modeli izpostavi premalo zastopana zgodovina?
Leta 1884 je bila odprta Velika sinagoga v Erfurtu. Stavba, ki jo je zasnoval arhitekt Siegfried Kusnitzky, je lahko sprejela 500 vernikov in je predstavljala mejnik v nemško-judovski zgodovini v Erfurtu. Judje, ki so 350 let živeli v izgnanstvu, so se lahko šele pred kratkim naselili nazaj v tem mestu. Prebivalstvo se je tako naglo povečalo, da obstoječa sinagoga ni več zadostila potrebam, zato so zgradili novo.
Leta 1938 je bila med novembrskim pogromom pod vodstvom nemškega nacističnega režima uničena. Ta 3D rekonstrukcija prispeva k zgodovinskemu ozaveščanju o kulturnem bogastvu življenja judovskega naroda.
Sinagoga s podobno zgodovino je bila Stara sinagoga v Wiesbadnu, ki je bila največja od petih sinagog v mestu. Zgradba, ki je delo arhitekta Phillipa Hoffmanna, je stala v okraju Michelsberg. Zgrajena je bila v šestdesetih letih 19. stoletja in bila prav tako uničena v novembrskem pogromu leta 1938.
Oba 3D modela obiskovalcem omogočata ogled in doživetje teh dveh stavb zgodovinskega in verskega pomena. Od petih sinagog v Wiesbadnu, ki so bile uničene leta 1938, je ta edina na voljo v 3D obliki.
Enako premalo zastopan je tudi prispevek žensk k umetnosti, kulturi, zgodovini in družbi. Čeprav so zgodbe in izkušnje žensk pogosto v osrčju mnogih družb, so te v arhivih in zbirkah premalo zastopane.
Zelo malo je na primer prazgodovinskih upodobitev žensk; ena od njih, ki je zdaj na voljo v 3D obliki, je Venera iz Brassempouyja. Tega in štiri druge kipce, izdelane iz mamutove slonovine, sta leta 1894 v Papeževi jami v francoskem mestu Brassempouy (departma Landes) odkrila Édouard Piette in Joseph de Laporterie.
Mamutova slonovina je zelo krhek material, zato preseneča, da se je ta glava ohranila domala nedotaknjena vse od zgornjega paleolitika, tj. iz časa pred 34.500–25.000 leti. Natančno izrezljani detajli prikazujejo dolg graciozen vrat, trikotno oblikovano glavo s širokim čelom in ostro brado ter pričesko, ki predstavlja kitke, školjčno mrežo ali celo kapuco.
Ta krsta v sarkofagu, ki nas popelje skozi čas do 21. dinastije v Egiptu (1069–945 pr. n. št.), je del egiptovske zbirke Kraljevega muzeja umetnosti in zgodovine v Bruslju v Belgiji.
Krsta je namenjena ženski – iz napisa na dnu je razvidno, da je bila preminula pevka boga Amona (egipčanskega božanstva, čaščenega kot kralj bogov), vendar je njeno ime izpuščeno. Okraski na krsti upodabljajo egipčanski pogrebni obred.
Prikazujejo Amonovo pevko, ki prestaja preskus tehtanja svojega srca in se predaja v dar varuhom posmrtnega življenja. V posmrtnem življenju jo spremlja njena duša v podobi ptice Ba, medtem ko opravlja bogoslužje pred drevesno boginjo in boginjo Hator, prikazane v podobi krave (zaščitnica nekropole).
V 30. letih prejšnjega stoletja je bila Belgija »prestolnica egiptologije«, njeno zanimanje za pojasnjevanje in širjenje egipčanske zgodovine pa je še danes živo. 3D tehnologija, ki se uporablja za ohranjanje in raziskovanje kulturne dediščine, omogoča proučevanje take dediščine in širjenje odkritij o njej na kar najbolj pomenljiv način med skupnostmi, ki jim ta dediščina pripada.
Pravljica Mala morska deklica Hansa Christiana Andersena je bila objavljena leta 1837, leta 1909 pa je bila v Københavnu uprizorjena plesna predstava te zgodbice. Kmalu zatem sta nastali dve danski skulpturi, ki ju povezuje tematika morske deklice, čeprav se njuni interpretaciji razlikujeta.
Prva je zdaj znan tradicionalni kip privlačne ženske figure iz leta 1913 avtorja Edvarda Eriksena, ki stoji v Københavnu. Drugi je ta kip iz leta 1921 avtorice Anne Marie Carl-Nielsen, ki je postal eden najpomembnejših del v zgodovini danskega vitalizma in danskega kiparstva nasploh.
Morska deklica kiparke Anne Marie Carl-Nielsen pozdravlja svet s kričečim izrazom na obrazu, pri čemer ima odprta usta in široke, ribi podobne oči. Je dvoživno bitje s človeškim torzom in ribjim spodnjim delom trupa – repom s stiliziranimi ribjimi luskami. Ta morska deklica se zdi živa, saj izžareva željo po življenju in notranjo moč, hkrati pa prikazuje obup in izgubo.
Obstaja več različic tega kipa. Bronast kip, vlit leta 1921, je na ogled v danski Narodni galeriji. Drug ulitek je bil leta 2009 postavljen pred Kraljevo dansko knjižnico v Københavnu. Izvirni mavčni model je v lasti muzeja Carl Nielsen, na ogled pa je v muzeju umetnosti Fyns Kunstmuseum v mestu Odense.